Drugo leto zapored sem pri projektu sodeloval z izjemno žensko in dobro prijateljico. Težko verjamem, da je minilo že leto od kar so jebali žarečo kuglo na nebu in če sem lani zaradi spelta okoliščin nekako po Emi ostal z občutkom praznine, je letos povsem drugače. Ko se spomnim nastopa, prijetnih ljudi s katerimi sem si delili garderobo, zabavnih dogodivščin, nervoze, vaj, smeha, opevanj, prenašanj rekvizitov se mi na obrazu enostavno nariše nasmeh in občutim globoko hvaležnost za neprecenljivo izkušnjo.
Verjetno sem bil med njenimi nastopi celo bolj živčen kot ona sama, a v pričo nje sem se trudil, da bi bil povsem miren in zbran. Ne vem, če mi je vedno uspelo, vem pa, da sem čutil tiste tri minute, ko je pela na odru, tako kot da bi bil tudi sam zraven nje. No, nekaj sekund pred začetkom sem še dejansko bil. Preverim, če je vlečka pripravljena, zadnji pogled, stisk roke, vzpodbudna beseda in bliskovit tek v zaodrje, da še ujamem celoten nastop.
"Tukaj sem doma, v objemu sreče živim …" je zapela in v to tudi verjela in še vedno verjame. Vsi ki se nekje vsaj malce počutijo doma, so dojeli njeno sporočilo. Doma smo tam, kjer imamo ob sebi ljudi, s katerimi lahko odkrivamo najlepše čarobnosti. In pretekli vikend je bil naravnost čaroben ...
Manca Špik: Tukaj sem doma
Andrej Babič / Feri Lainšček / Aleksandar Valenčič
Coreography@ stage performance: Jacob
Ni komentarjev:
Objavite komentar