PRASEC NEMARNI ...

Vsake toliko nastopijo trenutki šibkosti. Saj veste. Pogledate v hladilnik pozno zvečer, ali pa se sprehodite mimo trgovine in zapravite dvakrat več kot bi v resnici smeli (to še posebej rad počnem), … in potem … potem pride tista pošast, ki se ji reče slaba vest.

Včeraj sem se odpravil v posteljo že nekaj minut pred osmo. Napadla me je blaga vročina in malce se mi je vrtelo, pa sem se odločil, da udarim krepčilen spanec, da bom lahko užival praznične dni. Zakopljem se v posteljo in odprem simpatično knjigo, ki govori o novinarki, ki se ubada z evrostresom in recesijo, varčuje na vse možne načine, se prehranjuje z bonbonierami, ki jih dobi kot poslovna darila …

In ravno bonboniera je bila ključna beseda. Spomnim se, da sem na pevskih vajah v dar od moje učiteljice Marjetke dobil tiste čokoladne poljubčke z lešnikom v kremi, zavite v srebrn papir z modrimi zvezdicami. Bacio! Ne bodi ga len privlečem čokoladno pregreho v posteljo in med branjem odvijam enega za drugim. Mmmmm … Se bašem dokler ne zmažem prav vseh. Potolažen.


Le za nekaj minut. Potem se spomnim, da sem se zjutraj v telovadnici potil z osebnim trenerjem in se hvalil na vsa usta, kako pazim pri hrani, da jem samo zdrave stvari. Pa kaj še. Kot največji zavaljen prasec, ki se pripravlja na koline, sem se pital z odurno najboljšo čokolado na tem svetu. In jutri, bom moral med švicanjem Marku priznati vse moje grehe. Najhuje bo to, ker ne bo nič jezen. Mirno bo izustil kakšno modro pripombo, mene pa bo pekla vest.

Le kako naj se potolažim? … Čokolada? :D

J'adore ... ČVEK Z ALENKO

Sedi v sosednji pisarni in kljub temu da do kadilnice in avtomatov s sladkarijami (prisežem na mami, da jih nikoli ne uporabljam :P) vodi še ena krajša pot, vedno izberem tisto, ki me pelje čez redakcijo, kjer sedi malo morje pridnih in ustvarjalnih ljudi. Tudi ona.

Zadnjih nekaj dni, sem jo vedno ujel pri intenzivnem telefonskem pogovoru in sem ostal brez doze čveka, v katerega se vedno hitro zapleteva. Zato sem do avtomatov hodil vse bolj pogosto (aja tega ne počnem) in sem si končno uspel priboriti nekaj minut. Nekaj iskrenih minutk. Tema niti ni pomembna, čeprav se redko odmakneva od medčloveških odnosov in reševanja sveta tako ali drugače.

Ne poznava se dolgo, vseeno pa vedno dobim občutek, da lahko na mizo vržem vse kar me veseli, pesti ter boli in nikoli ne ostanem brez prijaznega nasveta. Veliko srce je tisto, kar jo dela najbolj posebno. Uživam ob tem, da sem ob njej lahko vedno v svoji najbolj naivni različici, najbolj otroško ranljiv in malo ljudi me navdaja s takšnim občutkom. Vedno pogreje in objame s pozitivno energijo ... sonček pač.

Alenka Mirt Iskra je zagotovo oseba, ki bi morala biti prisotna prav na vsaki viziti, ki se zgodi na našem planetu. Le nekaj trenutkov v njeni družbi in prav vsak bi se počutil bolje ...

NEPOPRAVLJIVO POKVARJEN ...

Uh … Minilo je že ogromno časa, tako veliko, da se mnogih stvari, ki so se zgodile vmes sploh ne spominjam več. A določeni trenutki ostajajo z nami, kot kamen za srečo, ki ga nikoli ne pospravite iz torbice. No, te trenutki pa niso nujno tisti srečni in ni nujno, da vam na obraz prikličejo nasmeh.

Ne, ne maram slišati tega imena in kdorkoli ga nosi se mi zdi presneto čuden in že v osnovi antipatičen. Nočem vedeti nič, vseeno pa slišim vse. Kako je lahko nekdo, ki je tako slab izvir, da se počutimo tako dobro. Da smo najboljši, kar smo sploh lahko ...

Smo narejeni samo za enkrat? Koliko časa je dovolj, da bo kot da ni nikoli bilo?

Raje pozabljamo grde stvari in ostajajo samo lepi spomini. Nasmehi, pogledi, besede, dotiki … Je lažje ali težje, ker vemo, da smo se imeli tako zelo, zelo lepo. Hvaležen, da sem lahko čutil vse tako intenzivno. Bilo je prvič … Bilo je prečudovito … Je bilo samo enkrat?

Me razumete?

Sem nepopravljivo pokvarjen?

KAJ PA PLESALCI?

Slovenski plesalci so še enkrat več dokazali, da so nepremagljivi in daleč najboljši na svetu v kategoriji šov plesov. Napovedi pred tekmovanjem so bile optimistične, pričakovanja velika a na koncu so naši presegli vse. Izjemne predstave prav vseh po vrsti si zaslužijo vse pohvale in spoštovanje. Plesalci so osvojili kar 5 naslovov svetovnih prvakov, domov pa so prinesli še 2 srebrni in 8 bronastih medalj. Mislite, da je kateri od vodilnih televizijskih medijev poročal o njihovem uspehu. Jim je čestital kateri od predsednikov? Ne! Bodo dobili kakšno posebno priznanje, jim bodo izkazali kakšno posebno čast, ... si upam omeniti celo nagrado? Ne!

In to je ta svinjarija, ki se dogaja plesalcem že vrsto let. Na naših tekmah ni predsednikov vlade in države, ki bi se smehljali in mahali ter veličastno komentirali naše uspehe. In to uspehe, ki so resnično so pomembni. Saj razumem, z nami se težko pridobi kakšno politično točko, kako hinavsko! Za vraga, ne da smo se kvalificirali na svetovno prvenstvo, postali smo SVETOVNI PRVAKI! In to večkrat. Ne me narobe razumet. Povsem podpiram naše nogometaše, stiskal sem pesti v kvalifikacijah, gledal žreb in se že veselim prvenstva, ampak vseeno. Plesalci dosegajo rezultate, ki jih nogometaši žal nikoli ne bojo. Mačehovski odnos, družbe, medijev, politikov in še koga do plesa mi gre enostavno na bruhanje. Marsikatero slovensko reprezentanco zamenjajo za Slovaško. Kjer se pojavijo slovenski plesalci točno vedo iz kje so!

KOKOŠINJAC IN NAJLEPŠA SOSEDA

Pa je za nami, še en izbor najlepše sosede. Spet sem z dekleti kot koreograf preživel kar tri dni in skupaj smo ustvarili en prav lep večer. Super punce vam rečem. Tamala Sanja, Lara (Krof), velika Sanja, Barbi, Kristina, Dolores, mladoletna Zala, smrtononsa Maruša, Tanja in Anja, sramežljiva Vesna in gibalno neoporečna Maša Sara. A sem kakšno spustu? Ne :D In to brez, da bi na list pogledal ... Vsi veste, da so imena moja šibka stran.

Kot rečeno s puncami smo se meli res lepo. Naš moto je bil NI TEŽKO in če se je kaj zakompliciralo, smo pač imeli pravi mali kokoshinjac. Čudovito! Vaje na odru so potekale po več ur skupaj, včasih smo imeli teževe s koncentracijo, ampak kjer je dobra volja se vse da. Verjetno same niti ne vedo, da sem bil med izborom živčen bolj kot one same, ker sem tresel za vseh dvanajst ... Upam, da bodo dekleta držala besedo in kmalu skupaj zažuramo. Hvala vam za vse!

Ideja celotnega večera je bilo barsko vzdušje - prepletanje Moulin Rougea in Kabareta. Moje sosede so se pridno naučile dveh korografij, da pa je bilo vzdušje še boljše je poskrbela Plesna skupina Kazina s tremi odličnimi točkami in pa Miha Alujevič z izjemno dobrodošlico Wilkomenn in slovesom Življenje je kabaret.

In kaj naš čaka naslednje leto ... jaz navijam za DISCO, drugi pa za nekaj bolj narodnozabavnega ... bomo videli :-)

foto: DJ Janez Kočar

LAHKO VAM JE ŽAL ...

Ja, res vam je lahko! Vsem tistim, ki vas v soboto ni bilo v Kulturnem domu Črnuče, kjer se je odvil že 14. festival Gradevizije. Dve uri zabave za gledalce, ki uživajo v naših norčijah. Smeha in zabave zvrhan koš, dejansko smo kot prezgodnje božično darilo in obenem novoletna obljuba, kako preživeti prihajajoče leto. Sproščeno, iskrivo, nasmejano, z obilico pozitivne energije in dobre volje.

Prvič sem si festivalsko mojstrovino ogledal pred štirimi leti. Potem sem se priključil nastopajočim in dve leti uspešno nastopil, letos pa mi je pripadla čast, da skupaj z Marušo Kobal, povezujem dogodek in napovedujem izjemne osebe, ki so tokrat imele težjo nalogo kot midva - pustiti vtis in na noge spraviti obiskovalce. Spet jim je uspelo.


Vsako leto je bil dan preživet z OGAEjevci posebna in nepozabna izkušnja. Toliko dobrih ljudi na kupu je prava redkost. Letos je bila zame Gradevizija posebna tudi zato, ker sem se preizkusil še v nekoliko drugačni vlogi, v kateri sem izjemno užival in komaj čakam, da stvar ponovimo. Še prej pa se veselim, da skupaj pogledamo letošnje veseljačenje, ob zmagi Mojce Cvetko in ljubezenske simfonije ...

Seveda pa ste vsi vabljeni, da se nam pridružite prihodnje leto.

NAPAD JESENSKE DEPRESIJE

URADNO: Poletja je konec. Tudi indijanskega. Mraz je tu! Naivni reveži, ki smo si tudi letos prekrivali resnico, da zima vedno pride, bi se lahko sprijaznili z dejstvom, da ko se začnejo očitni znaki, ki napovedujejo konec najtoplejših dni, je čas za priprave na ledeno dobo. Žal jo z zimskim spanjem lahko odnesejo samo medvedi, ljudje imamo pač službe. No, če imate v teh 'zanimivih' časih to srečo.

Klub sovražnikov
Jasen znak, da je jesen tu in zima pred vrati je to, ko športni navdušenci debatirajo o koncu sezone formule ena in ko se v medijih začne pojavljati Tina Maze. Kadilci hitro ugotovijo, da cigareta ne ponuja več toliko užitka, če ti zraven šklepetajo kosti in tisti, ki veliko časa preživljajo zunaj in se tam največkrat rekreirajo, svoje poligone zamenjajo za telovadnice, nekaj pa jih že brusi smuči za prvi sneg. Sam še upam, da se temperature dvignejo nazaj nad dvajset, vendar sem trdno prepričan, da bo moj optimizem kmalu zmrznil, in ga bom lahko odstrani iz stekel avtomobila skupaj s tisto grdo ledeno ploskvijo, ki poskrbi, da v službi še celo dopoldne ne čutite prstov. Morda je čas, da se ustanovi klub sovražnikov vseh mesecev od oktobra do marca. Je kdo zraven? No, kljub temu, da jih ne maramo, imamo sovražniki med 24. in decembrom in 1. januarjem dopust. Takrat smo veseli in seveda sprejemamo darila.

Brez skrbi
Dnevi postajajo krajši, vreme vse bolj turobno, voda lije iz vsake luknje, sonce je le še lep spomin, dobra volja pa očitno tudi, saj se ljudje večkrat spopadamo z melanholijo in nerazpoloženem. Strokovnjaki pravijo, da naj nas prav nič ne skrbi. Saj nas ne, ampak žal pri -15 ne obratujemo s polno paro in tudi to je menda povsem normalno. Nemški raziskovalci iz inštituta za raziskovanje depresije in samomorov v Leipzigu pravijo, da je jeseni zares veliko ljudi, ki trpijo zaradi začasne melanholije, ki je povsem običajen del življenja in ne klinična depresija. Ste si oddahnili? Ne? Bi še vedno imeli raje začasno sonce, kot začasno melanholijo? Jaz sem z vami!

Glavni razlogi
Menda so štirje. "Prvi je psihološki, saj ima večina ljudi negativno asociacijo na temo. Razlogi so evolucijske in genetske narava," je povedal nemški psiholog Rüdiger Schmitt-Homm. Bolj zapleteni pa so fiziološki vzroki, saj obstajajo biološke povezave, ki vplivajo na posameznikovo razpoloženje. V jesenskih dneh od človekovih oči do možganov pride manj dnevne svetlobe, kar znižuje raven serotonina, "hormona sreče".

Daljše noči in krajši in predvsem temnejši dnevni povzročajo tudi, da v telesu nastaja več melatonina, hormona, ki uravnava ravnovesje telesnega dnevnega in nočnega ritma. "To je vzrok, da se ljudje čez dan počutijo zaspane," dodaja Schmitt-Homm.

Četrti vzrok je, da je telo manj izpostavljenosti soncu, ki pospešuje tvorjenje vitamina D, ta pa pomaga v boju z depresijo. Seveda ni napačno predvidevanje, da zaužitje večjih količin tega vitamina pomaga. Največ ga najdemo v ribah in vitaminskih nadomestkih, pomaga pa tudi če vstajamo bolj zgodaj in se izpostavimo dnevni svetlobi.

Nestrokovno
Seveda vam moram ponuditi še tisto malce manj strokovno plat, zakaj se počutimo tako kot se.
Zagotovo tudi zato, ker smo se med poletjem in dopustom neskončno razvadili. Ker smo lahko valjali po postelji in vstajali, ko se nam je zahotelo. Ker smo počeli vse tisto kar se nam ljubi in nič od tistega, kar nam ni ljubo. Ker smo si lahko vzeli čas za ljudi, ki jih imamo radi in uživali v njihovi družbi. Ker smo se odvadili hitenja, živčnih sestankov, nemogočih obveznosti in nenehnih prilagajanj. Ker nam je bilo vseeno, če se na drugi sveta rušijo gore in če naši politiki še vedno nimajo blage veze (verjetno so edina bitja, ki so neprestano v depresiji, saj si njihovo neučinkovitost drugače težko razlagam). Naj bo dovolj. Poiščite sonce in se imejte lepo.

NIMAM ZA BUREK

No, še uro nazaj sem imel. In to za dva :P Enega je sicer pojedel Bego, ki res ...

Še en povsem zmešan dan. Če odmislim bujenje sredi noči, je bilo vse skupaj precej zabavno. Kot ponavadi takrat, ko je račun prazen se odpravim po nakupih. Priznam, vse najdražje nakupe sem opravil z najsalbšim stanjem na tekočem računu. Prijateljica pravi, da je denar zato, da kroži. Več imaš, več zapraviš.

Pa naj se vrnem k nakupom. Seveda takrat kupujem najnujnejše stvari. Tako sem se danes z Manco odpravil v Graz (mimo Maribora naravnost in desno)v drogerijo kjer prodajajo dekorativno kozmetiko MAC. Raj na zemlji vam pravim, čeprav so nekoliko slabše založeni. In seveda nujno sem potreboval nekaj za prekrivanje podočnjakov in senčilo živo modre barve. Zakaj že? Še sreča, da je njihova Zara precej bolj dolgočasna od naše.

Popoldne me je čakal še intervju z Bychkovo in njenim soplesalcem Mihom. Definitivno imata za burek, ker sta odlična plesalca, za nameček pa še izjemno simpatični osebnosti. Pa še lasten trening v družbi kazinskega polnočnega kluba in burek po treningu ... Pa smo spet tam. Na začetku.

Kdo časti burek?

J'adore ... PIVO Z MIRJAM

Čeprav ga sam nikoli ne naročim. Še največkrat si zmešam kokakolo in gosti sok. Po treningu je to vedno idealna kombinacija, še posebej, če jo mešaš z iskrenim pogovorom.

Od nekdaj sem se zelo dobro počutil v družbi ljudi, ki imajo za sabo nekaj več življenjskih izkušenj kot jaz. Se mi zdi, da uspešno dopolnjujemo in spoštujemo nasprotne pole, ki jih nosimo v sebi. Oni v meni začetniško zagnanost in morda celo naivnost, jaz pa pri njih modrost in širok pogled na navidez vsakdanje in ozkousmerjene situacije. Tudi z Mirjam je tako.

Redko srečaš ljudi, ki ti hitro na pladnju postrežejo vse kar si mislijo. Jed ni vedno najbolj okusna, je pa skrbno pripravljena in vedno začinjena z vsaj dvema žlicama iskrenosti. Obrok, ki ga moraš ceniti, ko ga dobiš na mizo.

Vedno mine prehitro in vedno ima avto parkiran bližje kot jaz. Verjetno zato, da lahko na poti do svojih štirih koles, tista kolesca v glavi stvari še malce predelajo. In kmalu bo tu sreda in čas za novo malo točeno ...

PRINC SI!

Te dni težko sledim samemu sebi. Telo ne dohaja uma in včasih, ko noge še vedno držijo, glava že pluje po drugih svetovih. Ugotovil sem, da če vzameš dve tableti za spat, se nekoliko težje zjutraj zbudiš in da je včasih dobro, se ne it kakšne stvari. Čeprav te lekcije še ne obvladam dobro.

V vsej tej silni delovni vnemi se je zgodilo kar nekaj lepih trenutkov. Prvič se je moje ime pojavilo na eni od glasbenih lestvic, založba bo stopila za mojo skladbo in poskrbela za distribucijo, z dekleti se pripravljam na nastop na Pesmi poletja. V dvorani, so se zbrali vsi plesalci in si ogledali naš nastop. Priznam, da takšne treme nisem imel še nikoli in da sem celo malo zmrznil. Pa prijazen nasvet Željka Božiča in simpatično sms sporočilo, kjer je pisalo: "Princ si!" Kava z izjemnim človekom po imenu Andrej Hofer in uspešno zaključena diploma prijatelja Petra, na katerega sem neverjetno ponosen in lahko rečem, da je lahko zgled vsem šolajočim se ljudem ...

Tudi če ni časa, je lahko zelo lepo. Čeprav mi je zapis teh dragocenih trenutkov odtrgal nekaj minut spanja, se je bilo lepo spomniti na stvari, ki so mi polepšale dan ...

PRAZNOVANJE PRIJATELJSTVA

Zadnje časa spoznavam, da ljudje okoli mene niso to, za kar se izdajajo. Imam navado, da določene posameznike hitro postavim na piedestal in sem potem nekoliko razočaran, ko dejansko odkrijem pravi obraz. Včasih pa si malce manj prijetno presenečen nad ljudmi, ki naj bi jih zares dobro poznal, ampak tam do neke mere razumeš, od kje posamezna dejanja, besede in odločitve izvirajo in jih pač sprejmeš kot take. Čeprav boli ...

No, nisem imel namena težit s tem postom. Pravi namen je praznovanje. Veselje ob prvi obletnici, ko lahko praznujem, da je v moje življenje vstopila oseba, ki je le v nekaj mesecih začela stanovati zelo blizu mojega srčka. Kot se za prvo obletnico spodobi, sva jo pošteno proslavila v Kongu pa so nama prižgali celo pravi mali ognjemet. Kljub temu, da je najino druženje praznovalo šele eno leto, sva ga zalila kar dvakrat. Drugič daleč od mestne sivine, na svežem cerkniškem zraku. Božansko.

Ne da se mi razlagat, koji si mi ti faktor, da ti lahko rečem marš u podrum. :D

PROSIM, BERI!

Obstajajo filmi na katere ne moreš biti nikoli pripravljen. Filmi, ki so šrauf v glavo, kot je dejal moj srednješolski profesor. Filmi, ki jih moraš gledati sam, da se lahko iz tebe besno usipajo solze, da lahko zraven kričiš in se jeziš, žaluješ in premišljuješ, čutiš, hrepeniš, razumeš, ljubiš, se izgubljaš in spet najdeš.

The Reader. Vem, da me pečejo oči. Pa ne od branja. Toliko zgodb, ki jih lahko najdem tik ob sebi. Naukov, ki jih že poznam, pa jih ne uresničujem. Želja po katerih hrepenim, pa še čakam, da se uresničijo ...

In kdaj so vam nazadnje brali?


Ocena filma: 5/5

TEST

Test ... 1,2,1,2 ... A,A,6,11 ... Test, testis ... No, vsaj tako bi rekla dobra prijatelica, ki se ob takšnih priložnostih rada pošali na ta račun.

Testiram, če sploh še znam. Napisat blog namreč. Zaenkrat še noben ne ve, da sem nazaj, ampak imam občutek, da bodo kmalu odkrili. Kar nekaj je tukaj sorodih duš, ki jih pogrešam, predvsem pa njihovo spletno ustvarjanje. Shia, Marta, Davorka in mnogi drugi ...

I AM BACK! It is me: Jacob. Just Jacob. But u should already know there is no such thing like JUST Jacob. It is Jacob and all the additional (just) drama that goes along with my nature. :D

Mislim, da je test uspel :D yay :D