PRASEC NEMARNI ...

Vsake toliko nastopijo trenutki šibkosti. Saj veste. Pogledate v hladilnik pozno zvečer, ali pa se sprehodite mimo trgovine in zapravite dvakrat več kot bi v resnici smeli (to še posebej rad počnem), … in potem … potem pride tista pošast, ki se ji reče slaba vest.

Včeraj sem se odpravil v posteljo že nekaj minut pred osmo. Napadla me je blaga vročina in malce se mi je vrtelo, pa sem se odločil, da udarim krepčilen spanec, da bom lahko užival praznične dni. Zakopljem se v posteljo in odprem simpatično knjigo, ki govori o novinarki, ki se ubada z evrostresom in recesijo, varčuje na vse možne načine, se prehranjuje z bonbonierami, ki jih dobi kot poslovna darila …

In ravno bonboniera je bila ključna beseda. Spomnim se, da sem na pevskih vajah v dar od moje učiteljice Marjetke dobil tiste čokoladne poljubčke z lešnikom v kremi, zavite v srebrn papir z modrimi zvezdicami. Bacio! Ne bodi ga len privlečem čokoladno pregreho v posteljo in med branjem odvijam enega za drugim. Mmmmm … Se bašem dokler ne zmažem prav vseh. Potolažen.


Le za nekaj minut. Potem se spomnim, da sem se zjutraj v telovadnici potil z osebnim trenerjem in se hvalil na vsa usta, kako pazim pri hrani, da jem samo zdrave stvari. Pa kaj še. Kot največji zavaljen prasec, ki se pripravlja na koline, sem se pital z odurno najboljšo čokolado na tem svetu. In jutri, bom moral med švicanjem Marku priznati vse moje grehe. Najhuje bo to, ker ne bo nič jezen. Mirno bo izustil kakšno modro pripombo, mene pa bo pekla vest.

Le kako naj se potolažim? … Čokolada? :D

J'adore ... ČVEK Z ALENKO

Sedi v sosednji pisarni in kljub temu da do kadilnice in avtomatov s sladkarijami (prisežem na mami, da jih nikoli ne uporabljam :P) vodi še ena krajša pot, vedno izberem tisto, ki me pelje čez redakcijo, kjer sedi malo morje pridnih in ustvarjalnih ljudi. Tudi ona.

Zadnjih nekaj dni, sem jo vedno ujel pri intenzivnem telefonskem pogovoru in sem ostal brez doze čveka, v katerega se vedno hitro zapleteva. Zato sem do avtomatov hodil vse bolj pogosto (aja tega ne počnem) in sem si končno uspel priboriti nekaj minut. Nekaj iskrenih minutk. Tema niti ni pomembna, čeprav se redko odmakneva od medčloveških odnosov in reševanja sveta tako ali drugače.

Ne poznava se dolgo, vseeno pa vedno dobim občutek, da lahko na mizo vržem vse kar me veseli, pesti ter boli in nikoli ne ostanem brez prijaznega nasveta. Veliko srce je tisto, kar jo dela najbolj posebno. Uživam ob tem, da sem ob njej lahko vedno v svoji najbolj naivni različici, najbolj otroško ranljiv in malo ljudi me navdaja s takšnim občutkom. Vedno pogreje in objame s pozitivno energijo ... sonček pač.

Alenka Mirt Iskra je zagotovo oseba, ki bi morala biti prisotna prav na vsaki viziti, ki se zgodi na našem planetu. Le nekaj trenutkov v njeni družbi in prav vsak bi se počutil bolje ...

NEPOPRAVLJIVO POKVARJEN ...

Uh … Minilo je že ogromno časa, tako veliko, da se mnogih stvari, ki so se zgodile vmes sploh ne spominjam več. A določeni trenutki ostajajo z nami, kot kamen za srečo, ki ga nikoli ne pospravite iz torbice. No, te trenutki pa niso nujno tisti srečni in ni nujno, da vam na obraz prikličejo nasmeh.

Ne, ne maram slišati tega imena in kdorkoli ga nosi se mi zdi presneto čuden in že v osnovi antipatičen. Nočem vedeti nič, vseeno pa slišim vse. Kako je lahko nekdo, ki je tako slab izvir, da se počutimo tako dobro. Da smo najboljši, kar smo sploh lahko ...

Smo narejeni samo za enkrat? Koliko časa je dovolj, da bo kot da ni nikoli bilo?

Raje pozabljamo grde stvari in ostajajo samo lepi spomini. Nasmehi, pogledi, besede, dotiki … Je lažje ali težje, ker vemo, da smo se imeli tako zelo, zelo lepo. Hvaležen, da sem lahko čutil vse tako intenzivno. Bilo je prvič … Bilo je prečudovito … Je bilo samo enkrat?

Me razumete?

Sem nepopravljivo pokvarjen?

KAJ PA PLESALCI?

Slovenski plesalci so še enkrat več dokazali, da so nepremagljivi in daleč najboljši na svetu v kategoriji šov plesov. Napovedi pred tekmovanjem so bile optimistične, pričakovanja velika a na koncu so naši presegli vse. Izjemne predstave prav vseh po vrsti si zaslužijo vse pohvale in spoštovanje. Plesalci so osvojili kar 5 naslovov svetovnih prvakov, domov pa so prinesli še 2 srebrni in 8 bronastih medalj. Mislite, da je kateri od vodilnih televizijskih medijev poročal o njihovem uspehu. Jim je čestital kateri od predsednikov? Ne! Bodo dobili kakšno posebno priznanje, jim bodo izkazali kakšno posebno čast, ... si upam omeniti celo nagrado? Ne!

In to je ta svinjarija, ki se dogaja plesalcem že vrsto let. Na naših tekmah ni predsednikov vlade in države, ki bi se smehljali in mahali ter veličastno komentirali naše uspehe. In to uspehe, ki so resnično so pomembni. Saj razumem, z nami se težko pridobi kakšno politično točko, kako hinavsko! Za vraga, ne da smo se kvalificirali na svetovno prvenstvo, postali smo SVETOVNI PRVAKI! In to večkrat. Ne me narobe razumet. Povsem podpiram naše nogometaše, stiskal sem pesti v kvalifikacijah, gledal žreb in se že veselim prvenstva, ampak vseeno. Plesalci dosegajo rezultate, ki jih nogometaši žal nikoli ne bojo. Mačehovski odnos, družbe, medijev, politikov in še koga do plesa mi gre enostavno na bruhanje. Marsikatero slovensko reprezentanco zamenjajo za Slovaško. Kjer se pojavijo slovenski plesalci točno vedo iz kje so!