Uh … Minilo je že ogromno časa, tako veliko, da se mnogih stvari, ki so se zgodile vmes sploh ne spominjam več. A določeni trenutki ostajajo z nami, kot kamen za srečo, ki ga nikoli ne pospravite iz torbice. No, te trenutki pa niso nujno tisti srečni in ni nujno, da vam na obraz prikličejo nasmeh.
Ne, ne maram slišati tega imena in kdorkoli ga nosi se mi zdi presneto čuden in že v osnovi antipatičen. Nočem vedeti nič, vseeno pa slišim vse. Kako je lahko nekdo, ki je tako slab izvir, da se počutimo tako dobro. Da smo najboljši, kar smo sploh lahko ...
Smo narejeni samo za enkrat? Koliko časa je dovolj, da bo kot da ni nikoli bilo?
Raje pozabljamo grde stvari in ostajajo samo lepi spomini. Nasmehi, pogledi, besede, dotiki … Je lažje ali težje, ker vemo, da smo se imeli tako zelo, zelo lepo. Hvaležen, da sem lahko čutil vse tako intenzivno. Bilo je prvič … Bilo je prečudovito … Je bilo samo enkrat?
Me razumete?
Sem nepopravljivo pokvarjen?
Ne.
OdgovoriIzbriši=)
:-)hvala Mr. D. :-)*
OdgovoriIzbriši