USODNI POGLEDI

Bežno srečanje dveh sramežljivih pogledov, ki na ustnice narišeta nasmešek. Telo preplavi poznan, a že skoraj pozabljen občutek vznemirjenosti. Vem kako diši, čeprav stoji na drugi strani plesišča. V trenutku sem si zaželel, da se plesoči razmaknejo kot Rdeče morje. Že si zaželim zaplavati čez množico, ko me naslednji pogled pribije na tla. V trebuhu se vse postavi na glavo, smejem se brez razloga, kot triletni otrok umaknem pogled, a že naslednji trenutek moje oči begajo po prostoru, da bi spet zanetile iskro. Včasih pač veš, da je to to. Noro lep občutek, četudi se nič ne zgodi.

Pa se še bo!

I'll find you!

I promise!

photo: Marta Lamovšek

ONA ... ZALJUBLJENA ...

Hmmm... Današnji horoskop me za spremembo ni razočaral. „Danes boste dočakali obisk, ki vas bo povsem razveselil. Osebe, ki vas bo obiskala, niste videli že dolgo, zato boste res navdušeni,“ so zapisali in res je bilo tako. No, ni me ravno obiskala, sva se pa dobila v centru mesta. Minila sta več kot dva meseca odkar sva se nazadnje skupaj smejala. V bistvu sva bolj jokala, oziroma če smo natančni sva iskala trenutke smeha, v situaciji, ki je bila naravnost za zjokat. Ah, ta njen smeh. Nezgrešljiv. Iskren. Iz dna srca. Kadarkoli. Kjerkoli. Pogrešal sem jo.

Ne vem zakaj me je poizkušala prepričati, da so sprehodi med snežinkami romantični. Niso. Pika. Ni se pustila motiti. „Ura je bila štiri ponoči, ko sva se poslavljala. Poljub v slovo je trajal celi dve uri. Do šestih,“ razlaga in mimogrede doda: „Seveda je lilo kot iz škafa in to, da bi poiskala streho nad glavo se nama ni zdelo pomembno.“ Zdaj razumem, zakaj se ji zdijo sprehodi v snegu romantični, sploh pa se ji zdi fino to, da bosta lahko delala snežake. Prišla sva do avtomobila in namesto, da bi se skrila vanj, mi je pomagala čistiti stekla. Z golimi dlanmi. Srečna je. Zaljubljena! Morda pa je sneg topel, če se počutiš tako kot ona ...

NAJLEPŠI SVET ...

Vse kar lahko misli ustvarijo, lahko sami dosežemo. In kaj ustvarjajo naše misli? Kaj si želimo doseči? K čemu stremimo? Kaj nas vodi na naši poti? Smo dobri? Se zavedamo soljudi in ostalih bitij? Zares zavedamo?! Ne samo, da vemo, da je nekdo tam. Da se dejansko vidimo?

Poglejmo v notranjost ljudi s katerimi živimo. Jih lahko čutite? Jim verjamete? Jim zaupate? Lahko užijete njihov čisto energijo? Ali so le kot vozniki avtomobilov, ki se v gneči prebijajo po nasprotnem pasu avtoceste, vas pa skrbi le kdaj se bo kolona na vaši strani premaknila naprej. Si sploh želite videti, kdo živi z vami in kam drvite?

Od kar sem pogledal Avatar, se neprestano sprašujem, kako lahko najlepši film, kar sem jih videl, prikaže večino pripadnikov človeške rase in njihove vrednote, kot najgrše izmečke vesolja? „Oni so že zdavnaj ubili svojo mater,“ so besede, ki so me zlomile. Smo zares tako požrešni? Da smo priča propadu vrednot, mi je tako ali tako jasno že dalj časa. Kako lahko znanstveno-fantastični film zrcali najiskrenejšo realnost?

Naše duše potujejo. Potujejo po različnih svetovih. Tam nekje je zagotovo svet kot je Pandora. In če se bomo tukaj dovolj dobro naučili in se znebili tiste puhle človečnosti, nas mogoče čaka pot v enost.

I see you!

p.s. Če kdo še ni pogledal filma, toplo priporočam. Zagotovo film z enim najmočnejših sporočil ...