USODNI POGLEDI

Bežno srečanje dveh sramežljivih pogledov, ki na ustnice narišeta nasmešek. Telo preplavi poznan, a že skoraj pozabljen občutek vznemirjenosti. Vem kako diši, čeprav stoji na drugi strani plesišča. V trenutku sem si zaželel, da se plesoči razmaknejo kot Rdeče morje. Že si zaželim zaplavati čez množico, ko me naslednji pogled pribije na tla. V trebuhu se vse postavi na glavo, smejem se brez razloga, kot triletni otrok umaknem pogled, a že naslednji trenutek moje oči begajo po prostoru, da bi spet zanetile iskro. Včasih pač veš, da je to to. Noro lep občutek, četudi se nič ne zgodi.

Pa se še bo!

I'll find you!

I promise!

photo: Marta Lamovšek

ONA ... ZALJUBLJENA ...

Hmmm... Današnji horoskop me za spremembo ni razočaral. „Danes boste dočakali obisk, ki vas bo povsem razveselil. Osebe, ki vas bo obiskala, niste videli že dolgo, zato boste res navdušeni,“ so zapisali in res je bilo tako. No, ni me ravno obiskala, sva se pa dobila v centru mesta. Minila sta več kot dva meseca odkar sva se nazadnje skupaj smejala. V bistvu sva bolj jokala, oziroma če smo natančni sva iskala trenutke smeha, v situaciji, ki je bila naravnost za zjokat. Ah, ta njen smeh. Nezgrešljiv. Iskren. Iz dna srca. Kadarkoli. Kjerkoli. Pogrešal sem jo.

Ne vem zakaj me je poizkušala prepričati, da so sprehodi med snežinkami romantični. Niso. Pika. Ni se pustila motiti. „Ura je bila štiri ponoči, ko sva se poslavljala. Poljub v slovo je trajal celi dve uri. Do šestih,“ razlaga in mimogrede doda: „Seveda je lilo kot iz škafa in to, da bi poiskala streho nad glavo se nama ni zdelo pomembno.“ Zdaj razumem, zakaj se ji zdijo sprehodi v snegu romantični, sploh pa se ji zdi fino to, da bosta lahko delala snežake. Prišla sva do avtomobila in namesto, da bi se skrila vanj, mi je pomagala čistiti stekla. Z golimi dlanmi. Srečna je. Zaljubljena! Morda pa je sneg topel, če se počutiš tako kot ona ...

NEPOPRAVLJIVO POKVARJEN ...

Uh … Minilo je že ogromno časa, tako veliko, da se mnogih stvari, ki so se zgodile vmes sploh ne spominjam več. A določeni trenutki ostajajo z nami, kot kamen za srečo, ki ga nikoli ne pospravite iz torbice. No, te trenutki pa niso nujno tisti srečni in ni nujno, da vam na obraz prikličejo nasmeh.

Ne, ne maram slišati tega imena in kdorkoli ga nosi se mi zdi presneto čuden in že v osnovi antipatičen. Nočem vedeti nič, vseeno pa slišim vse. Kako je lahko nekdo, ki je tako slab izvir, da se počutimo tako dobro. Da smo najboljši, kar smo sploh lahko ...

Smo narejeni samo za enkrat? Koliko časa je dovolj, da bo kot da ni nikoli bilo?

Raje pozabljamo grde stvari in ostajajo samo lepi spomini. Nasmehi, pogledi, besede, dotiki … Je lažje ali težje, ker vemo, da smo se imeli tako zelo, zelo lepo. Hvaležen, da sem lahko čutil vse tako intenzivno. Bilo je prvič … Bilo je prečudovito … Je bilo samo enkrat?

Me razumete?

Sem nepopravljivo pokvarjen?