Vsake toliko nastopijo trenutki šibkosti. Saj veste. Pogledate v hladilnik pozno zvečer, ali pa se sprehodite mimo trgovine in zapravite dvakrat več kot bi v resnici smeli (to še posebej rad počnem), … in potem … potem pride tista pošast, ki se ji reče slaba vest.
Včeraj sem se odpravil v posteljo že nekaj minut pred osmo. Napadla me je blaga vročina in malce se mi je vrtelo, pa sem se odločil, da udarim krepčilen spanec, da bom lahko užival praznične dni. Zakopljem se v posteljo in odprem simpatično knjigo, ki govori o novinarki, ki se ubada z evrostresom in recesijo, varčuje na vse možne načine, se prehranjuje z bonbonierami, ki jih dobi kot poslovna darila …
In ravno bonboniera je bila ključna beseda. Spomnim se, da sem na pevskih vajah v dar od moje učiteljice Marjetke dobil tiste čokoladne poljubčke z lešnikom v kremi, zavite v srebrn papir z modrimi zvezdicami. Bacio! Ne bodi ga len privlečem čokoladno pregreho v posteljo in med branjem odvijam enega za drugim. Mmmmm … Se bašem dokler ne zmažem prav vseh. Potolažen.
Le za nekaj minut. Potem se spomnim, da sem se zjutraj v telovadnici potil z osebnim trenerjem in se hvalil na vsa usta, kako pazim pri hrani, da jem samo zdrave stvari. Pa kaj še. Kot največji zavaljen prasec, ki se pripravlja na koline, sem se pital z odurno najboljšo čokolado na tem svetu. In jutri, bom moral med švicanjem Marku priznati vse moje grehe. Najhuje bo to, ker ne bo nič jezen. Mirno bo izustil kakšno modro pripombo, mene pa bo pekla vest.
Le kako naj se potolažim? … Čokolada? :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar